Sodba I Ips 1534/2009-150 (I Ips 98/2010)

Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je spoznalo obsojenca za krivega storitve enega kaznivega dejanja, kar izhaja tako iz izvirnika sodbe (s katero je bila tudi kazen izrečena le za eno kaznivo dejanje), kot tudi iz obrazložitve pisno izdelane sodbe, je ravnalo pravilno, ko je zapis o dveh kaznivih dejanjih v izreku pisno izdelane sodbe popravilo s posebnim sklepom (prvi odstavek 365. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 1534/09 z dne 7. 10. 2009, v zvezi s sklepom I K 1534/09 z dne 30. 10. 2009, F. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izdelave in posesti pornografskega gradiva po drugem in tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 14. 7. 2009 dalje. Na podlagi določbe 73. člena KZ-1 mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer digitalnega aparata znamke Canon z vstavljeno digitalno kartico SD kapacitete 2 GB in spominski kartici Scandics iste serijske številke. Višje sodišče v Kopru je s sodbo I Kp 1534/2009 z dne 10. 2. 2010 pritožbo okrožnega državnega tožilca kot nedovoljeno zavrglo, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega F. S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve drugega odstavka 49. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa predlaga izrek milejše kazni.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Ugotavlja, da zahteva ne pojasni, v čem naj bi bila kršitev zakona, zaradi poprave pisne napake v sodbi. Iz zapisnika z dne 7. 10. 2009 je razvidno, da je obsojencu očitano dejanje pravno opredeljeno kot eno kaznivo dejanje izdelave in posesti pornografskega gradiva po drugem in tretjem odstavku 176. člena KZ-1, zato je bil s sklepom z dne 30. 11. 2009 pisni odpravek sodbe, v katerem je bilo zapisano, da je obdolženi storil dve kaznivi dejanji, zakonito popravljen na podlagi določbe 365. člena ZKP. V ostalem izraža zahteva nestrinjanje obrambe z izrečeno zaporno kaznijo, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj s tem oporeka dejanskim zaključkom sodišč, kot podlage za izrek kazni zapora in njene višine.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik zahteve trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi. V utemeljitev navaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 7. 10. 2009 spoznalo obsojenega F. S. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj izdelave in posesti pornografskega gradiva po drugem in tretjem odstavku 176. člena KZ-1, v sklepu z dne 30. 9. 2009 pa je ugotovilo, da je zapis o dveh kaznivih dejanjih pisna napaka.

6. Po določbi prvega odstavka 365. člena ZKP pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom popravi s posebnim sklepom predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti.

7. Kot je razvidno iz zapisnika o nadaljevanju glavne obravnave z dne 7. 10. 2009 na listovnih številkah 188 in 189 spisa, je predsednica senata, po posvetovanju senata na glavni obravnavi javno razglasila, da je obsojeni F. S. z dejanjem, opisanim v izreku sodbe, storil kaznivo dejanje izdelave in posesti pornografskega gradiva po drugem in tretjem odstavku 176. člena KZ-1. V pisno izdelani sodbi sodišča prve stopnje I K 1534/09 z dne 7. 10. 209 je prišlo do neskladnosti z njenim izvirnikom, to je s sodbo v zapisniku o glavni obravnavi, saj je v njenem izreku navedeno, da je obsojenec z opisanim dejanjem storil dve kaznivi dejanji izdelave in posesti pornografskega gradiva po drugem in tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Iz spisovnih podatkov nadalje izhaja, da je predsednica senata ob ugotovljeni neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom, na podlagi določbe prvega odstavka 365. člena ZKP s sklepom I K 1534/09 z dne 30. 10. 2009 popravila sodbo I K 1534/09 z dne 7. 10. 2009 tako, da je v pravni kvalifikaciji besedilo „dve kaznivi dejanji“ nadomestila z besedilom „kaznivo dejanje“. Ker ni nobenega dvoma o tem, da je sodišče prve stopnje spoznalo obsojenca za krivega storitve enega kaznivega dejanja, kar izhaja tako iz izvirnika sodbe, s katero je bila obsojencu tudi kazen izrečena le za eno kaznivo dejanje, kot tudi iz obrazložitve pisno izdelane sodbe, predstavlja zapis o dveh kaznivih dejanjih v pisno izdelani sodbi nedvomno očitno pisno pomoto, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je ugotovljeno pomoto, popravilo s posebnim sklepom, izdanim na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izrek sodbe ni nerazumljiv, niti ne nasprotuje sam sebi, sodišče prve stopnje, pa tudi ni naknadno popravljalo sodbe mimo senata, kot nakazuje zahteva, temveč je v skladu z zakonom le odpravilo ugotovljeno očitno pisno pomoto v pisno izdelani sodbi.

8. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Zahteva ne more uspeti s trditvijo, da se je obramba zanesla na to, da bodo kršitve glede pravne opredelitve obsojencu očitanega dejanja in izdaje popravnega sklepa obravnavane pred sodiščem druge stopnje v okviru presoje pritožbe okrožnega državnega tožilstva, vložene iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je bila na seji senata umaknjena. Stranka mora morebitne kršitve uveljavljati s pravnim sredstvom, česar pa v konkretni zadevi obramba ni storila. V obravnavanem primeru je to brez vsakega pomena, saj je v obrazložitvi pod prejšnjo točko tudi vsebinsko pojasnjeno, da v zahtevi posplošeno navrženi očitki ne držijo.

9. Ne gre pritrditi stališču zahteve, da je bil obsojenec zaradi tujega državljanstva strožje obravnavan, kar naj bi izhajalo iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je sodišče navedlo, da naša država ni in ne sme postati oaza za osebe s problemi, ki jih imajo osebe z izrazito spolno usmerjenostjo na otroke in mladostne osebe. Sodišče druge stopnje je v okviru presoje enake pritožbene navedbe o strožji (v bistvu diskriminatorni) obravnavi, na strani 2 izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da za takšno trditev v spisu ni najti najmanjše podlage, saj podatki kažejo, da je bil obdolženec obravnavan pred sodiščem enako kot vsak drug obdolženec, pa tudi v pritožbi povzeti zapis, niti celoten kontekst tega besedila v obrazložitvi napadene sodbe, ne daje nikakršne osnove za pritožnikovo razpredanje o varovanju naše države, da ne postane „oaza nečednih tujcev“. Navedeno presojo sprejema tudi Vrhovno sodišče, ki ocenjuje, da je sodišče druge stopnje s takšno obrazložitvijo v celoti zadostilo procesnim standardom iz prvega odstavka 395. člena ZKP; sodišče prve stopnje pa je s povzetimi navedbami le opozorilo na generalno in specialno preventivni vidik kaznovanja, ki mora zagotoviti spoštovanje prava in preprečiti kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot s strani kogarkoli, torej tako slovenskih kot tudi tujih državljanov. Zato so neutemeljeni očitki zahteve o diskriminatornem in protiustavnem ravnanju sodišča, kot tudi o kršitvi določbe 49. člena KZ-1, v kateri so navedene okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine).

10. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazni upoštevalo vse v pritožbi izpostavljene okoliščine, brez obravnave ugotavljalo nekaj iz obsega dejanskega stanja, česar sodišče prve stopnje ni ugotovilo, potem pa je povzelo iz listine v spisu (sodba sodišča prve stopnje) nekaj, kar v tej listini ni zapisano, in izdalo sodbo, pri kateri obstaja o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma med samimi listinami, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, je v sodbi sodišča prve stopnje med osebnimi podatki o obsojencu naveden njegov rojstni datum, da je zaposlen, poročen, oče osemnajstletne hčerke, nekaznovan in da ni v drugem kazenskem postopku, torej vse okoliščine, na katere opozarja vložnik zahteve, razen obsojenčevega slabega zdravstvenega stanja, katerega pa tudi v tem postopku obramba ni z ničemer izkazala. Dejstvo, da so bile te okoliščine navedene med osebnimi podatki obsojenca pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje ob izrekanju sodbe z njimi seznanjeno. Nikakor pa ni moč pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje te okoliščine, ker so navedene med osebnimi podatki očitno tudi upoštevalo, sicer obsojencu ne bi izreklo kazni zelo blizu najmanj zagroženi. Upoštevaje obrazložitev izrečene kazni na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje zahteva pravilno trdi, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo že v pritožbi izpostavljenih okoliščin, vendar pa glede na ostale okoliščine, ki so vplivale na izbiro in odmero kazni, to je predvsem kriminalna količina (zloraba sedmih deklic, izdelava 52 fotografij in dveh videoposnetkov pornografsko – seksualne vsebine, dvakratni obisk portoroške plaže, število pri obsojencu zaseženih datotek s pornopedofilsko vsebino), vložnik ni izkazal, da gre za odločilne okoliščine, relevantne pri izbiri kazenske sankcije in njeni odmeri.

C.

12. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je

Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega F. S. za varstvo zakonitosti na

podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep I Kp 17/2011
• Sodba I Ips 490/2007
• Sodba I Ips 27/2009